nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ni niti tipičen slovenski pisatelj niti tipičen slovenski dramatik, ni nerazumljen, ljubijo ga bralci (če navedem, koliko ponatisov njegovega romana Čarovnikov vajenec je izšlo doslej, bo jutri ta podatek že zastarel), njegove igre so uspešnice doma in v tujini, celo kritiki pri njem ne skoparijo z naklonjenostjo (prav zdaj igrajo v Gradcu njegovo Jutri bo lepše in izhajajo kritike z najsuperlativi), pri nagradah se žirije večkrat domislijo njegovega imena (za izbor potopisne proze Popotnik v kraljestvu senc je prejel nagrado Prešernovega sklada, drama Kaj pa je bila petkrat nagrajena, tudi z Grumovo nagrado za najboljše besedilo), kar naklonjeni so mu s pozornostjo mediji in, vsaj kot je razbrati iz njegovih romanov, ga ljubijo tudi ženske. In: ko so mu ob ponovni kandidaturi za predsednika društva pisateljev grozili celo s smrtjo, se po tukajšnji tradiciji ni samoumoril.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani