nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ko tako po lastni odprtosti za poezijo (ki včasih vključuje tudi aktivno samopripravljanje) in pod vplivom njene govorice vstopim v globlje v svojo resničnost, se vzpostavijo med menoj in svetom vezi, ki so kompleksnejše od tistih v vsakdanjem življenju, čeprav niso absolutno drugačne.
Poezija učinkuje s pomeni in smislom, s čutnostjo svojih zvočnih ritmov in z »duhovno čutnostjo« podob: vse to posamič pravzaprav ni nič drugačno kot v vsakdanji izkušnji, toda v sinhronem delovanju poetičnega besedila se zlije v nekaj čisto drugega, vedno novega in nepredvidljivega. Pravi umetniški doživljaj lahko vsaj nedoločno opišem kot hipni korak v lastno nevidno središče, na točko med zavestnim in nezavednim delom lastnega bitja, kjer se vsa moja znana in neznana bit osredini in navzven zameji, toda vselej tako, da ostane najtesneje povezana in prepletena v skupen svet z vsem drugim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani