nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ko iščemo odgovor na to, ali Aristotelova opredelitev še danes, v razmerah (post)moderne duhovnosti, po vseh radikalnih obratih v pojmovanju umetnosti in pri močno spremenjenem in diferenciranem umetniškem doživljanju, drži in predvsem, ali je še vedno relevantna, se je po mojem smiselno opreti na tiste interprete, ki v opisovanju splošnega, skladnega z zakoni verjetnosti in nujnosti, vidijo predvsem prikazovanje globljih sfer življenja; vendar je pri tem treba napraviti korak globlje v notranjost poetičnega sveta.
V pesniški (umetniški) izkušnji prek podob, po analogiji, doživljam predvsem svojo konkretno, nepoljubno, osebno povezanost z vsem, kar je. Pogoj tega je, da »oživi« moj globinski »jaz«: da stopi v ozadje identifikacija z biološko-socialnim sebstvom in se okrepi sicer ves čas pod površino oblik vsakdanjega življenja prikrito tleče občutje moje duhovne biti, v kateri so zaobjeti, povzeti in preseženi fizikalistični in družbeni
vidiki moje osebe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani