nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ker kot zakleto: vsak nov sejem je tarnanja in malodušja (in lumpenintelektualne hudobije) sproti demantiral: s količino in z zunanjim videzom knjig, z bogastvom in natančnostjo informacij, ki jih posredujejo, kadar smo imeli opraviti s »poljudnoznanstvenimi« izdajami, z večdimenzionalno bogatijo notranjih svetov in s suverenim lesketom jezika, ko je šlo za literaturo, izvirno ali prevedeno, in z dokaj hitro privado na nove, vzporedne medije in kakovostno ponudbo na teh, donedavna še neznanih področjih. Če smo pomislili še na najbolj stvarno nespremenljivko, na enkrat za vselej odmerjeno majhnost našega jezikovnega prostora (roman, ki pri nas izide v tisoč izvodih, bi moral, glede na število prebivalcev, v preseči naklado 25.000 primerkov, kar pa še zdaleč ni res, saj jih natisnejo kvečjemu trikrat več kot mi), si nismo mogli kaj, da ne bi - brez laskanja samemu sebi - občudovali podjetnosti in vsakršnih zmogljivosti slovenskih založb, velikih in majhnih, pa tudi, če ne še
bolj, naklonjenosti in volje slovenskih kupcev in bralcev, da jim je izrazito mar tudi tovrstna, ne ravno nujna in tudi ne statusno prestižna dobrina.
Pogled na letošnji, 15. slovenski knjižni sejem ta občutja v veliki meri potrjuje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani