nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
, ki iz raznovrstnih praktičnih izkušenj in teoretsko poglobljeno dobro pozna gledališče, si je za osrednjo temo svojega odrskega prvenca izbral vprašljivost oziroma odprtost identitete posameznika, tokrat igralca (kot nosilnega protagonista slehernega odrskega dogodka), in obenem tudi globljo varljivost videza in resničnosti vsega uprizorjenega pod teatrskimi reflektorji. S prepletanjem Igralčevega monologa, ki uporniško izstopi iz vloge Johanaana v Wildovi in s prekinitvijo odrske konvencije ekscesno zareže v odrsko laž, da bi ohranil vsaj minimum lastne (in kot se izkaže, skrajno negotove, ranljive ter mestoma naravnost zmedene) identitete, z nastopi »mrtvega« Dekleta z osebami iz njenih (in vse bolj tudi Igralčevih) zgodb ter hipnimi ironičnimi vstopi oseb izza gledališkega zaodrja (Inspicient, Šepetalka, Garderoberka) je avtorju uspelo razviti razmeroma zapleteno gledališko dogajanje, ki se ves čas giblje na ostrem in izzivalnem stičišču videza in resničnosti,
blaznosti in bistroumnosti, družbene izvrženosti in korektnosti. Ko si na imanentno gledališki način zastavlja »neke vrste čehovljansko vprašanje - kako živeti? - izrečeno na pirandellovski način in v beckettovskem duhu, s sledmi žanrskega filma na površini« (kot piše v Treh opombah o Mrtvih), se pravzaprav zaveda, da je oder svet Mrtvih in njihovih preteklih, že zaključenih in obvladljivih zgodb.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani