nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Zgodba, ki jo je začela pisati pred domala dvajsetimi leti, ko so bili po naključju odkriti prvi dokumenti o tem, da tedanji finančni minister Maurice Papon med vojno ni bil zgolj visok uradnik kolaborantskega vichyjskega režima, marveč kot generalni sekretar prefekture v Girondu odredbodajalec najprej razlastitev imetja svojih sodržavljanov židovskega rodu in nato njihovih deportacij v koncentracijska taborišča, se tako približuje koncu. Za njenega protagonista, ki je bil zahvaljujoč predvsem svojemu oportunizmu in - po načelih etike preživetja - pametnemu ravnanju, vse življenje velik gospod, nadvse klavrnemu.
Toda nemara prav Paponova privrženosti tej, tudi danes zelo razširjeni etiki preživetja, doslednost, ki jo je pri tem kazal do konca - ne le z begom pred roko pravice, denimo tudi s »pravočasno« porazdelitvijo svojega premoženja sorodnikom, s katero se je izognil tudi plačilu 4,6 milijona frankov denarne kazni oziroma odškodnine potomcem žrtev nacističnih
koncentracijskih taborišč - pojasnjuje, zakaj starec, ki brezupno beži pred ječo, ne v ne v širšem evropskem prostoru ni zbudil nobenega sočutja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani