nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Juan, ki ga pekel noče pogoltniti in ki feniksovsko vznika iz lastne smrti, vsakič bolj gol in človeški, se razkrije na eni strani v fizični goloti in obenem kot legenda.
Ob privzemanju in priklicevanju stilov je najbolj zgovoren premik v razumevanju Juana v prvem dejanju, ko so na obrobju odra le njegove gole noge, in glas, zloben in srhljiv, do pošastnega transformiran in kot pobran iz kakšne srhljive filmske štorije; na tako pripravljen teren plane scela, feminiziran, smešen in osmešen, nikakršen mačo ali lepotec, prej zdolgočaseni debelinko, ki se je tam, na izpraznjenem mestu legende, kot zvemo na dopisanem koncu, znašel po pomoti; Juan deluje zase in mimo svoje volje.
Pa ni zato nič manj učinkovit in penetranten; v tej uprizoritvi ni več zapeljevanja, trenutni in najbolj nepričakovani objekti njegove hipne, tudi spervertirane zadovoljitve so razpoložljivi in na dosegu roke, pripravljeni na predajanje in podajanje po pol replike.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani