nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Enako nekomunikativna in radikalna zna biti v posameznih prizorih tudi uprizoritev, ki se na koncu zvrne v zafrkljivo rekonstrukcijo sredstev in manir molièrovskega gledališča, del okoli prihoda komturjevega kipa je odigran z lutkami, da bi nam potem odvzeli odrsko iluzijo z vdorom realnosti, z izstopom iz vloge. Juan, ki ga pekel noče pogoltniti in ki feniksovsko vznika iz lastne smrti, vsakič bolj gol in človeški, se razkrije na eni strani v fizični goloti in obenem kot legenda.
Ob privzemanju in priklicevanju stilov je najbolj zgovoren premik v razumevanju Juana v prvem dejanju, ko so na obrobju odra le njegove gole noge, in glas, zloben in srhljiv, do pošastnega transformiran in kot pobran iz kakšne srhljive filmske štorije; na tako pripravljen teren plane scela, feminiziran, smešen in osmešen, nikakršen mačo ali lepotec, prej zdolgočaseni debelinko, ki se je tam, na izpraznjenem mestu legende, kot zvemo na dopisanem koncu, znašel po pomoti; Juan deluje zase
in mimo svoje volje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani