nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ti svetovi so zdaj, ko nad Juanovimi dejanji ni nikakršne morale več in je celo izzivanje in tekmovanje z nebom prazna marnja in objekt osmešenih patetičnih repetitivnih gest, predvsem iz gledališke zgodovine privzeti in razpoložljivi stili in konvencije, v katerih so kodirani prizori.
Ti so enkrat bolj dekonstrukcijski, esejistični in statični, dosledno potujevani, replike izgovarjane ena mimo drugih, ponavljane, geste zablokirane, pogosto v napetem in kontradiktornem odnosu do govora in predloge, scena mračna, Sganarellov tobačni uvod v skoraj popolni temi. Takoj za takšnim radikalno modernim stoji študijski izlet v žanr komedije in komične stilizacije, da bi gladko prešli v nadrealizem wilsonovskega tipa s tipičnim in prepoznavnim horizontom; predvsem ta del je izpeljan čisto in domiselno, spektakelsko učinkovito in fascinantno, tudi duhovito, zlasti zaradi izčiščene kostumografije in scenografije Bjanke Ursulov in, ki ves čas sledita stilizacijskim lupingom, predvsem
pa se posvečata duhovitim in pomenljivim detajlom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani