nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Italijani so vedno kupovali prvovrstna severnjaška dela, to pa še toliko bolj velja za Benetke, ki so bile od vseh italijanskih mest severu najbližje ne samo po geografskem položaju (in seveda temu ustreznih trgovskih povezavah), ampak tudi po osnovnem značaju svoje umetnosti: podobno ko severnjake (in seveda drugače kot srednjeitalijanske umetnike) je tudi beneške slikarje bolj ko disegno zanimal colorito, zanimala jih je problematika krajine in privlačili so jih drobni, praviloma simbolični detajli. Pri vsem tem seveda ne preseneča, da v opusu Giovannija (in v 16. stoletju še vedno tudi v Lottovem) na primer odmeva portretna shema, ki so jo severnjaki razvijali vse 15. stoletje do Memlinga, ali pa da je Giambellino na svoji alegorični upodobitvi Vanitas (okoli 1490) celo povzel značilno severnjaški tip ženskega akta, ki ga znova srečujemo pri Memlingu, na razstavi pa ga predstavlja slika neznanega spodnjerenskega slikarja, tako imenovana Magija ljubezni (poimenovanje sicer ni
najbolj posrečeno) iz sedemdesetih let 15. stoletja.
V 16. stoletju se je položaj seveda bistveno spremenil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani