nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Da je takšna smer možna, nakazuje nekaj dejstev: ne le, da je sedanji papež izrazit konservativec, saj življenje in politiko presoja v skladu s tradicionalnim poljskim katolištvom, v katerem se je zaradi trdega dolgega boja za preživetje oblikovala logika oblegane trdnjave, in se odloča za vse bolj doktrinarno obravnavanje problemov; ne le, da ekumensko gibanje ne beleži večjih premikov, razen demonstrativnih nastopov in akcij, ampak ob telesu uradne Cerkve vse bolj uspevajo strogo centralistično urejene katoliške institucije oziroma »gibanja«, kot se imenujejo, katerih naloga je z vsemi sredstvi, tudi s spretnimi poslovnimi akcijami prodirati v vse pore sekularizirane države in pripravljati teren za rekatolizacijo človeške družbe. Malo je znanega o dejanskih organizacij, kot so, recimo, mogočna »Opus«, »Comunione e Liberazione« ali pa »Novokatehumenska pot«, ki jo je ustanovil španski konvertit iz ateizma Francisco Arguello, saj potekajo v ozadju, skrbno prikriti pred očmi javnosti,
medtem ko njihovemu javnosti namenjenemu ravnanju seveda ni kaj očitati: vse se ukvarjajo z karitativno dejavnostjo, s socialnim delom, skratka zgledno služijo Bogu in ljudem.
Nova samozavest katoliškega klera je razvidna tudi iz besed pariškega nadškofa in kardinala J. M. Lustigerja: »Smo šele na začetku krščanske dobe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani