nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V nekaterih kratkih proznih torzih, zgodbarskih skeletih, se - glede na njihovo drobnost in škrtost, fragmentarnost, glede na to, da bolj spominjajo na grob material, hitro porojeno idejo, iz katere je treba zgodbo z vso globino in ozadjem še izpisati - zgodi neverjetno veliko, saj pogosto presegajo usodo posameznika in spregovarjajo širše, čezgeneracijsko.
V posamezni drobni prozici je do deset mrtvih, eden pa skoraj praviloma; obsedenci hodijo v gozd, tam najdejo svoj mir in svojo smrt, sinovi ubijejo očeta, drugič, saj je že mrtev in se zdaj vrača nazaj in jih ob naslednji vrnitvi pokonča; ob enem umoru ali skrivnostni smrti je takoj zraven zapisano, kako se je zadeva rešila kasneje, v naslednji inkarnaciji istega, krutega in krvavega kroženja ljudi in usod. Uvodne Tomažičeve zgodbe so polne strašljive atmosfere, čudežno v mrakobnih jih preveva v celoti; dogajajo se silni umori iz strasti, vse počez divjajo razne prikazni in demoni, mrtvi se vračajo in živi
slišijo pogubne klice mrtvih, cviljenje in zavijanje spremljevalcev smrti, vse je fantastično in nabito z neizrekljivim, z nečim, česar bralec ne more vedeti in razumeti, zato se avtor niti ne trudi s pojasnili.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani