nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Poln je duhovitosti, jezik, ki mu dobro služi, je bogat, in pravzaprav je tudi dovolj »neortodoksen«, hočem reči, samosvoj, prevladujočim normam neprilagojeni duh se izpisuje v njem. Potem pa me je nekaj začelo motiti in kmalu sem ugotovila, da me iritira natanko to kot pri večini literature, ki nastane v teh krajih (zato tudi ni potrebe, da bi izpostavila avtorja, nad katerim se vsajam, saj se mi res zdi, da je fenomen, ki me je zbodel, prevladujoč): prvoosebni junak potuje po svetu in se »srečuje« z najrazličnejšimi pojavi, stvarmi in ljudmi, a vse to je zgolj scenerija njegovega glasu, pravzaprav opisuje predvsem lastno počutje; če mu to dopušča, da sploh opazi še koga drugega, ga praviloma označi kot vsiljivo tečnobo ali kar bebca. Avtor ima sicer dovolj redke zavesti, da tudi o lastni osebi ne ponuja vzvišenega mnenja; a on je le tisti, ki vidi, sliši in občuti - svet tako postaja zrcalo njegovega notranjega jaza; drugi ljudje pa - drugi so lahko
zgolj motnje v pogledu, krivi menda predvsem tega, da so mu sploh prekrižali pot.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani