nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Sakralno, sveto in sublimno je v modernizmu etična zahteva, slikar jo v Celju in kostanjeviški cerkvi spreminja v svetniška tkanja, ki »zaživijo« samostojno, kot platna, ki povsem ustrezno »nadomeščajo« podobe starih mojstrov, v posameznih odmaknjenih »kapelah« v nišah v izteku ladij, ali pa »učinkujejo« - kot zvita, »skrčena«, zavita platna, kot »zvitki« barvne lave - kot ločene, a vendar v nizu, kontinuirane ikone, ali pa uravnovešajo prostorsko ločena razmerja, kot izpopolnjenost, korespondenca v ravnotežju že izdelanega, a v resnici »praznega« ohišja cerkvenega prostora.
Cerkveni prostor v Trnovem je, obratno, kič v smislu Greenbergovih definicij, nekultiviran, ne-kulturen, sladkobna zmes ne-svetih, ne-religioznih form, popolno sprenevedanje, ne-znanje, ignoranca avtorjev, tudi - posebej - ko govorijo, ko utemeljujejo, razlagajo, opravičujejo posege v ohišje cerkve. Tršarjeva razlaga Kristusa z romanskostjo izvorne podobitve je blasfemija, igra na
»korespondenčnost barv«, pri tem pa ponovi neštetokrat izrabljene obrazce; in Bernikove slike, ki niso drugega kot ponovitev »mojstrske«, a v bistvu akademske, prazne, izvotlene forme, ki uprizarja - hlini - krčevitost in bolest, trpljenje, so le doda(t)na forma, se pravi ena od podob v nizu ponovitev lastne likovne matrice, slaba neskončnost in Reproduzieren, kar je posledica t.i. concience obtuse.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani