nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Začel sem brati počasi in slišal sem svoj glas kot odmev nekega drugega glasu, ki je govoril v moji notranjosti. Po treh verzih je nenadoma vdrl v jamo glas prazgodovinske piščali, vetrc je prinesel podobe, ki so bile že leta in leta zakopane v moji podzavesti: zaslišal sem šolski zbor iz Komotiníje in drdranje nočnega vlaka skozi moj spanec v hiši blizu železnice, zagledal sem mesec med vejami figovca, dvorišče in, na katerega je bila pritrjena sekira - njeno rezilo se je bleščalo v mesečini - zaspano šolo blizu Panthrakikósovega igrišča, na katerem igrajo nogomet moji sošolci in imajo luno za žogo, poškodovano mošejo in turško pokopališče, glasbeno šolo v bližini javnega kopališča (spomnim se dneva, ko je neka moja sošolka, ime mi je ušlo, igrala na klavir Na valovih Donave), stavbo, na kateri je pisalo PTT (pošta-telegraf-telefon); vse skupaj zgolj prizori s popotovanja, ki se je že zdavnaj končalo, zdaj pa se je vračalo k meni kot zvok iz prazgodovine, spreminjal je v
prah vse te skrite in ukradene reči, ki so se za krajši čas pokazale očem, nato pa spet poniknile. Kdo, kaj, kdaj, zakaj?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani