nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Knjiga Sled odrskih senc Predana, podnaslovljena Gledališki dnevnik, prihaja pred nas že z drugim zvezkom, ki obsega čas od septembra 1995 do maja 1998 (prvi zvezek, ki je izšel pri drugem založniku - a v enaki opremi - je obsegal čas med septembrom 1992 in majem 1995); popisuje slovensko gledališko (in deloma dramturško) življenje v enem od najbolj razgibanih in zgodovinsko usodnih obdobij v slovenski novejši zgodovini; kot sprotni in kritiški dokument časa je dnevnik izhajal v nadaljevanjih v reviji Sodobnost. In popisovanje teh vsestransko razgibanih, morda kar razviharjenih časov, dogodkov in ljudi v njih (akterjev in gledalcev, saj je zgodovina tudi neke vrste nenehno se obnavljajoča gledališka, spektakelska (?) predstava) se ne more ustaviti zgolj ob strogo gledaliških dogodkih in njihovih tresljajih, marveč sega v širši, kompleksnejši in vsekakor tudi pomensko bolj zapleteni, nejasni, nemara kar enigmatični prostor naše sodobnosti, ki kar naprej postaja preteklost, zgodovina,
serija historično preverljivih in opisljivih faktov.
sam sebe na več mestih označuje za gledališkega zanesenjaka, obsedenca, prekomernega ljubitelja te umetnosti, ki ne zamudi nobene tudi obrobne predstave, ki z enako mero razsodne kritičnosti in eruditskega logosa popisuje svoje videnje in čutenje predstave na velikem odru osrednjega slovenskega gledališča ali predstave ene od alternativnih/eksperimentalnih skupin.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani