nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
A tudi ob največjem navdušenju je tu vselej bariera: famozna rampa, ki gledalca loči od igralcev, tista meja med publiko in odrom, ki je - kot je bilo neštetokrat poskušano v zadnjih desetletjih novih uprizoritvenih načinov - ni mogoče zrušiti, niti če gledalce vlečemo na oder in jih silimo plesati, če jim igralci sedajo v naročja in šepetajo na uho, če jih vodijo skoz hodnike, kjer jih »vpletajo« v nepričakovane dogodke, niti če z »interaktivno« maniro, ki se je pojavila v zadnjih letih, od njih zahtevajo, da sami izberejo nadaljevanje.
Včasih se lahko zazdi prav arhaično to sedanje v dvorane (kjer niti ne moreš dobiti občutka, ki ga vzbujajo na novo prenovljeni ljubljanski kinematografi, katerih sedeži spominjajo na tiste v letalih - in res nekako obetajo, da te bodo ponesli naravnost v sredo dogajanja na platnu, če le ne bo tako butasto, da navkljub odlični sliki iluzija ni mogoča). Ne glede na načine in ne glede na stopnjo vpletenosti
(ki seveda spremeni vse), se tu vselej ohranja razkorak med tistimi, ki gledajo, in tistim, kar je predstavljeno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani