nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Seveda je tudi tisti, ki z obiskom predstave pristane na to, da bo gledalec, vselej soudeležen: čustveno, intelektualno, ali četudi zgolj kot spremljevalec prijateljice, ki ga je pripravila do takšnega načina preživetja večera, ker je sama dovolj navdušena, da se vselej »potopi«. A tudi ob največjem navdušenju je tu vselej bariera: famozna rampa, ki gledalca loči od igralcev, tista meja med publiko in odrom, ki je - kot je bilo neštetokrat poskušano v zadnjih desetletjih novih uprizoritvenih načinov - ni mogoče zrušiti, niti če gledalce vlečemo na oder in jih silimo plesati, če jim igralci sedajo v naročja in šepetajo na uho, če jih vodijo skoz hodnike, kjer jih »vpletajo« v nepričakovane dogodke, niti če z »interaktivno« maniro, ki se je pojavila v zadnjih letih, od njih zahtevajo, da sami izberejo nadaljevanje.
Včasih se lahko zazdi prav arhaično to sedanje v dvorane (kjer niti ne moreš dobiti občutka, ki ga vzbujajo na novo
prenovljeni ljubljanski kinematografi, katerih sedeži spominjajo na tiste v letalih - in res nekako obetajo, da te bodo ponesli naravnost v sredo dogajanja na platnu, če le ne bo tako butasto, da navkljub odlični sliki iluzija ni mogoča).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani