nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Težko verjamem v predstavo, v kateri je interpretka naslovne vloge že povsem iztrošena sopranistka Valdetarra z očitno neprijetnim vibratom in na koncu, v sklepnem duetu z Radamesom, brez glasu in v celem brez lepote fraziranja. Naš tenorist je že pri uvodni ariji Celeste pokazal intonančno nezanesljivost in nasploh grobo fraziranje, togo, brez fines in emotivnega sugestivnega podajanja ljubezenske snovi oziroma izpovedi, in spet smo pri koncu opere, kjer se je vse sfižilo v povsem neartikuliran duet (je pa scenska rešitev zelo prepričljiva: zapiranje piramidalnega kamnitega groba). Amneris v interpretaciji mezzosopranistke bi lahko bila monumentalna, če bi imela pevka več smisla za kontrolo lastnega glasu, za spevnost fraze in še zlasti lepote podajanja, pri njej je vse preveč »dramatičnega« forsiranja, skoraj kričavih vstopov; žal ji nihče ne pove, kdaj je zelo dobra, kje pa slaba, tako da je njen nastop izrazito nihajoč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani