nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
A daleč najbolj mehko po duši - mogoče zaradi njunega avtorja, ki me, v vsej svoji raznoterosti, spremlja od konca srednje šole, mogoče zaradi njune preprostosti, ki pa je tako silovito sugestivna - mi ostajata stiha Kosovela: »Vse je tiho, vse umira / v zlato melanholijo večera«; je bil, ob vsem drugem, gotovo tudi velik pesnik jeseni.
Ko torej v teh »poznoletnih« dneh kar naprej omenjamo jesen - kajpak v dosti bolj vsakdanjih povezavah ali v najboljšem primeru veliko manj osmišljeno in artikulirano kot navedeni pisci - se lahko tolažimo s tem, da ne stresamo običajnih puhlic o vremenu, ampak da se nas je dotaknilo nekaj »višjega«, povsem enostavnega in hkrati zmerom nanovo nedoumljivega, nekaj, kar so občutili tudi mnogi besedni mojstri in otožno lepo izrazili namesto nas. Ko ob žoltenju listov in zadnjih spravilih občutimo mehko nostalgijo, nezavedno povezano s strahom pred zimskimi mrazovi, smo namreč bolj kot katerekoli druge čase vpeti v naravni red in potek stvari,
najbolj dozoreli in bistrovidni v svojem minevanju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani