nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
( pa na primer pravi: »Nebo je kakor brajda se razpelo / nad naše zemlje težki, zreli plod.«) Ljuba mi je tudi Rdeča pesem, ko na pogled brezosebno registrira vidne zaznave iz rusastega sveta (»Jutranji gozd rdečo sapo diha, / koruzni storž luščine je napel«), in nekaj kristalno čistih stihov najdevam v še zgodnji zbirki A. Hči spomina, kjer pravi »Jesen je pesen in smrtni sen, žetev in žrtev časa«. A daleč najbolj mehko po duši - mogoče zaradi njunega avtorja, ki me, v vsej svoji raznoterosti, spremlja od konca srednje šole, mogoče zaradi njune preprostosti, ki pa je tako silovito sugestivna - mi ostajata stiha Kosovela: »Vse je tiho, vse umira / v zlato melanholijo večera«; je bil, ob vsem drugem, gotovo tudi velik pesnik jeseni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani