nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Redkokdaj (mogoče pri) je tudi razumljena kot najvišja stopnja naravne dozorelosti, kot spokojnost plodú, ki se je v letnem krogu izoblikoval iz pomladnega. Ne, jesen je, po snovni plati, čas odmiranja, ko rumenina listov, požete njive in prazni latniki vzbujajo predvsem misli o prehodnosti, minljivosti vsega živega in ko s poletanjem ptic selivk vznikajo spomini na tisto, kar je bilo ali je ostalo zamujeno. A s tem ni rečeno, da je jesen v slovenskih pesmih prikazana kot obdobje nepretrgane potrtosti (kot tudi pesmi o pomladi niso izključno vedre in prežete z optimizmom); občutki so, kljub temeljni nostalgičnosti, mešani in prepleteni, skorajda ambivalentni, saj, če spet navedem, a tokrat neko drugo njegovo pesem »sladkotožni čas / dušo v sanje topi, / a ta sapa ledena / pretresa kosti« ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani