nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Dokler morje in obala dihata s svojim lastnim, dnevnim ritmom; dokler si med dihanjem izmenjujeta, ki zjutraj pobegne iz hladne kopnine nad toplo morje, in maestral, ki se popoldne od morja vrne na razgreto obalo; dokler se enakomerno izmenjujeta plima in oseka; dokler gre za mirno, nevsiljeno notranje dihanje morja in obalnih vetrov, je to vsem jadralcem znak, da se ne obetajo neurja in bo veter še ves dan prijazen pomočnik. Zato da bo z enakomerno silo napenjal jadra, drzno nagibal rob jadrnice vse do gladine in jo potiskal v neslišno rezanje valov, ki bi ga človek skoraj imel za mirovanje, če ne bi morje ves čas živahno brzelo in plivkalo izpod krme.
Nekaj drugega pa nastane, če velike vremenske motnje s svojimi gromozanskimi usti začnejo hlastati zrak in preusmerijo vse ritmične, prijazne lokalne vetrove v svoja čez pol Evrope raztegnjena pljuča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani