nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V teh dneh, ko slavimo stoletnico Hitchcockovega rojstva, me prav nasprotno daje nostalgija za onimi, kot je videti, poslednjimi trenutki sprave med visoko in nizko kulturo, ki jo je predstavljal prav klasični Hollywood: čas, ko so se delali docela komercialni filmi, docela vpeti v kode in zakonitosti produkcije velikih studijev, z vsemi restrikcijami in cenzuro vred, še več, z zavestnim odvračanjem od klavrne socialne realnosti tridesetih let in od mizerij vojnega in povojnega časa, a vendar so se med njimi našli filmi, ki v vsaki sceni nosijo s seboj svežo inteligenco, jasen premislek, natančen sistem, precizno sosledje obsesij in fantazem, formalno in tehnično inovacijo, nenadkriljiv humor, nenazadnje metafizične razsežnosti, kot svojevrstni in paradoksni remake, sredi našega stehniziranega in omasovljenega stoletja, onega trenutka Čarobne piščali. Sredi najbolj komercialnih prizadevanj so se našli avtorji v emfatičnem pomenu, zmožni proizvesti oeuvres, koherentne univerzume
leitmotivov, tesno spletenih obsesij in refleksij, z obrtniško briljanco, drzno inovacijo in spekulativno ostrino, in to brez vsake pretencioznosti in umetniških ambicij. Hitchcock je nemara največji med njimi, a nikakor ne osamljen - vzemite Lubitcha, Wylerja, Siodmaka,, Premingerja, Mankiewicza, Forda, Kazana, Capro,, Sternberga, naštevam malo brez reda, a imen začuda zlepa ne zmanjka (tako kot jih zmanjka, še preden poskusim našteti kakega današnjega ekvivalenta).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani