nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Zato vidim enako podobo. Ženska, ki sedi na obali, govori počasi kot ljudje, ki večkrat mislijo, kot govorijo na glas, njenega pogleda nič ne moti, da sedi zraven še nekdo, ki jo pozorno gleda in posluša, pogled je usmerjen nekam čez laguno, čeprav ni tam nič takega, česar ne bi že tisočkrat videla. Potem obmolkneš tudi ti, radovedni prihajač, ki se ti zdi, da je treba v nekaj minutah zvedeti vse, kar se je nabralo v teh tridesetih letih, začneš opazovati, kaj pravzaprav gleda, in na sredi lagune se v krogu zbirajo ozki čolnički, ribiči tolčejo z veslom po čolna in sliši se tam-dam, ta-dam, dam-tam, potem planejo v vodo in s harpunami napadejo bežeče ribe, da skačejo visoko v zrak in čez njihove glave, srebrno se zableščijo v soncu, oseka neverjetno hitro odplakuje morje in na sipini ostajajo fraktalne podobe, med njimi pa polzijo morske zvezde in hitijo mali rakci - vojaki (žal mi je, ampak tako se jim reče), in še enkrat pogledaš tja čez in vidiš dolg pogled, samo to, dolg pogled
in ni nobene potrebe po vznemirljivi vsebini, in vsaj malo začenjaš razumeti, zakaj se ti zdi kot z južnih morij.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani