nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Smrti in grozote in demoni in strahovi so del tega sveta, vanj posajeni ali pa je celo on postavljen na njih, in to se je in se bo nadaljevalo; Potapljanje na dah ima namreč ciklično zgradbo, začne se s Prologom, ko se tujec odpravlja na otok, in zašpili z Epilogom, ki je tako rekoč identičen, le posameznik je nov; začenja se torej nov krog blodenj in iskanj. Posameznikova usoda je torej oropana vsakršne svobodne volje, gre le za ponovitev z variacijami, za arhetipsko potovanje, ki ne prinese več gnostične odrešitve in individuacije, temveč le pomiritev v smrti, ki je obenem razpršitev zavesti in optik, nekako tako, kot to najdemo v Jančarjevem Pogledu; preminuli posamezniki so po smrti nekašna razpršena pripovedna instanca, opazovalci, zaradi katerih se tistim, ki kakrkoli počnejo, zdi, da se obenem gledajo od zunaj, objektivno. Šarotarjeva proza jo s tem nezgrešljivo ubira po stopinjah moderne proze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani