nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Na žalost razen namigov na staro skrivnost benediktinskega samostana in slike s pomenljivim naslovom Otok mrtvih, ki nam pomaga razumeti slo po smrti - smrti kot konec tavanja in bega, kot umiritev in zgladitev nasprotij - kot gonilno silo pretežnega dela literarnih oseb, romanček ne poskuša sugerirati ali razreševati tega zagatnega in bolj ali manj pogubnega stanja. Smrti in grozote in demoni in strahovi so del tega sveta, vanj posajeni ali pa je celo on postavljen na njih, in to se je in se bo nadaljevalo; Potapljanje na dah ima namreč ciklično zgradbo, začne se s Prologom, ko se tujec odpravlja na otok, in zašpili z Epilogom, ki je tako rekoč identičen, le posameznik je nov; začenja se torej nov krog blodenj in iskanj. Posameznikova usoda je torej oropana vsakršne svobodne volje, gre le za ponovitev z variacijami, za arhetipsko potovanje, ki ne prinese več gnostične odrešitve in individuacije, temveč le pomiritev v smrti, ki je obenem razpršitev zavesti in optik, nekako tako, kot
to najdemo v Jančarjevem Pogledu; preminuli posamezniki so po smrti nekašna razpršena pripovedna instanca, opazovalci, zaradi katerih se tistim, ki kakrkoli počnejo, zdi, da se obenem gledajo od zunaj, objektivno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani