nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Šarotarjeva Garma nikakor ni realističen otok. Ne zgolj zato, ker se po njem podijo demoni in prividi umrlih, če ne sence prividno umrlih, ker se na njej mehčajo razdalje, ki jih je zdaj mogoče zlahka in z neverjetno lahkoto premagati, da bi se potem drugič povlekle kot žvečilni in onemogočile in v kali zatrle vsakršno akcijo. Garma ni realističen otok tudi zato, ker je hibriden, na njem sicer prepoznamo mediteranski, predvsem kulinaričen vpliv, olivno olje in črne, emigracijske probleme in podobno, pa vendar je na njem cel kup ekscesov, tako vremenskih kot opravilnih, dno je prekrito z dolgimi algami kot severna morja, nevihte prihajajo iz drugih smeri in ženske nabirajo školjke, v katerih so biseri, kar je daljnovzhodna posebnost, vse skupaj pa dobi - predvsem pri popisih potopov - blago trivialen nadih, saj je podvodni svet nekje med zgodnjimi, črnobelimi ekranizacijami Vernove zgodbe o kapitanu Nemu in neusmiljeno podvodno akcijo kakšnega Bonda. Šarotarjeva Garma nima
razžarjenih mediteranskih barv, kakršne najdemo v potopisu Henryja po Grčiji, to ni osončen otok, kakršne najdemo v Dolenčevi jadranski galaksiji, niti ne gre za otok kot izolirano in zato do konca zaostreno in surovo okolje kot v ni doma; kraj je veliko bolj soroden Lainščkovemu Mokušu ali Žabotovemu Bukovju, mrakoben in morbiden kraj, v katerem vznikajo z nagrobnikov mračne prerokbe, kjer prežijo na popotnika kače v velikih količinah in kjer se na smrt koljejo ovce in osli - pa tudi ljudje niso bistveno boljši, saj preganjajo in sekajo prste.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani