nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
In čeprav nekateri zgodnji filmi danes morda učinkujejo nemoderno, ostajajo temeljni kamen za razumevanje njegovega dela. Že v Angliji je Hitchcock postavil in uveljavil večino svojih kreativnih metod: hitchcockovski »gimmick« (Gospa, ki izgine, 1938), fiktivno gibalo filma, s katerim se vsi ukvarjajo, ga iščejo ali preganjajo; »whodunit,« metodo iskanja krivca (eden redkih je Najemnik, 1926), s katero se je ubadala večina kriminalk, je Hitchcock zanikal in jo razglasil za popolnoma nezanimivo; v svojih junakih je poudarjal občutek krivde (Sabotaža, 1936), kar je izhajalo iz njegovega jezuitskega prepričanja; predvsem pa je dodobra izdelal svoji najljubši gibali, po krivem obtoženega posameznika (Najemnik, 1926; Umor, 1930) ter preganjalca, ki v spletu okoliščin postane preganjani (39 stopnic, 1935).
Kar mu je manjkalo in kar je verjetno najbolj pogrešal, je bila tehnična perfekcija in popolni nadzor; to mu je leta 1940 omogočil O. Selznick, ko ga je povabil v Hollywood.
Hitchcock je imel to srečo (in zmožnost), da si je zagotovil nadzor nad svojimi filmi ter da je lahko tehnično logistiko uporabljal sebi v prid (v nasprotju z drugim velikim mojstrom trilerja, Fritzem, ki se je moral po obdobju popolnega nadzora v nemškem obdobju prilagajati željam hollywoodskih studijev).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani