nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ti so podani dovolj »objektivno«, da morajo biti, kot svojevrstna kronika svojega časa, zanimivi za zgodovinarje, obenem pa so toliko »subjektivni«, da jih lahko ponekod beremo kot čistokrvno literaturo ali pa kot esejistično refleksijo.
Ostaja seveda vprašanje samega dnevniškega pisanja - žanra, ki se je dandanašnji, ko vlada vsiljivo bizarna dialektika javnega in zasebnega, intimne in javne klime, sprevrgel v monotonijo dnevniških individualcev, ki svojo posamičnost in predpostavljeno unikatnost ponujajo v množično, se pravi, ne posebno izbirčno konzumacijo.
Enigmatičnost dnevnika nasploh - tu mislim na njegovo resnejšo pojavnost Kocbekovega tipa - pa je morda povezana tudi z dejstvom, da gre za žanr, v katerem vsakokraten dnevniški »Jaz« piše o svojem drugem, včasih pa tudi tretjem Jazu, mimogrede pa mora, sam ali s pomočjo bralca, še ugotoviti, da v nobenem ni zares in dokončno doma, saj je pozabil še na svoj četrti, tišji in
ne po naključju najmanj (ali pač najbolj, kakor se vzame) simpatični Jaz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani