nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Kronika neprepoznavnega kraja?
Cronica del Luogo je morda res pisana kot »kronika« prav te slovite salzburške dvorane (nekdanje jahalne šole s pomično platneno streho) z v živo skalo vklesanimi ložami (nad 20 jih je v vsaki izmed treh vrst), a iz teksta ni to niti najmanj razvidno; rekli bi celo, da je ta prostor bolj v funkciji čiste glasbe spričo porazdelitve orkestra (43 članov Klangforum Wien) in polovice zbora ( Schönberg Chor Wien) v arkade, prekrite s sivo poslikani kopreno, kot da bi prihajali zvoki in glasovi neposredno iz stene: zid objokovanja, zid pričevanja, zid kot spremljevalec človeških usod; zid kot Kronika kraja?!
Če bi Berio dovolil več scenografije, predvsem pa nadziral, ali je uresničeno vse, kar je zapisal, bi bile morda njegove scene: Prologu sledijo L' Assedio (Obleganje), Il Campo (Polje), La Torre (Stolp), La Casa (Hiša) in La Piazza (Trg) bolj epske, pripovedne, psihološke, kontrastne, vsebinske, a očitno se je ravno tega
bal, oziroma ni želel psihologiziranja, tako kot med liki ni vzročno-posledičnih zvez in diahronih odnosov; so le posamezni bežni scenski »dotiki«, tudi dialoški, kar pomeni še vedno dokaj konvencionalno obliko gledališča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani