nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Sakralno-sveto-in-sublimno je v modernizmu etična zahteva, ki jo slikar v kostanjeviški cerkvi spreminja v svetniška tkanja, ki »zaživijo« samostojno, kot platna, ki ustrezno »nadomeščajo« podobe starih mojstrov, v posameznih odmaknjenih »kapelah«, v nišah v izteku ladij, ali pa »učinkujejo« - kot zvita, »skrčena«, zavita platna, kot »zvitki« barvne magme - kot ločene, a vendar v nizu: kontinuirane ikone; ali pa uravnovešajo prostorsko ločena razmerja, kot izpopolnjenost, korespondenca v ravnotežju že izdelanega, a v resnici »praznega« ohišja cerkvenega prostora. A Prančičeve slike niso le dopolnilo k svetemu prostoru (beseda sacrum je predstavljala, etimološko, »sveto kost«, se pravi predmet v žrtvovanju bogu), in tudi ni le modernistična sublimnost; je mnogo več, saj avtorjevo delo ni le »posvetitev« (prostoru, kjer razstavlja, modernizmu), temveč poveže oduhovljenost podob s čutnostjo slikarskega metjeja; te slike so (tudi) čutni inkarnat
slikarstva. Se pravi - hkrati - slečeno, krvavo likovno telo, ki je obvezano, prepeto s trakovi, ki so natrgani v robovih, skozi katere vdira in pronica vrela barvna magma, ki se strjuje v porah jute.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani