nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ko pa se z Angelovim vdorom nenadoma dramatično razpre zapletena mreža nasprotij med vsemi štirimi protagonisti in se obenem boleče razkrijejo globine njihovih notranjih nasprotij med deklariranim in dejanskim, govorico razuma in krvi, pa prepričljivost in intenzivnost dogajanja zaradi poljubnosti in ohlapnosti v režiserjevi interpretaciji ambienta, značajev in zgodbe večkrat opazno zašepa. Najbolj očitno zmanjka prepričljivosti prav v ključnem (za Bettija nemara kar katarzičnem) prizoru Angelovega pogubljenja, prestavljenega iz vodnjaka pred hišo, v katerega je pri Bettiju omahnil po naključju (in od koder mu troje žensk noče pomagati na plano), kar v kopalno kad, v kateri naj bi svojega nagega nasilnega ljubimca fizično obvladala in (skoraj) pokončala (saj mora povedati tam pod »pokrovom« svoje »krste« še zadnjih nekaj replik) kar sama.
V igralskem kvartetu, ki je z zgledno poklicno disciplino in privrženostjo ohranjal pozornost občinstva kljub nekonsistentni Freyevi
interpretaciji drame, je najzahtevnejšo vlogo profesorjeve prevarane žene in matere, v kateri se ves čas spopadata stoična in domala svetniška trpnost z živalsko razuzdano in demonično pogubno silo telesa, z ostrimi črtami izoblikovala.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani