nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
»Pri prevajanju je tako kot pri sinhroniziranih filmih; ne moreš sinhronizirati vsega od miške do Marlona in še kakšne ženske povrhu, ampak moraš izbirati, komu posojaš glas. Zato mora biti prevajalec selektiven in skromen, torej prevajati tisto, kar mu je blizu, in se znati omejiti,« strne svoj prevajalski kredo pesnik, ki je nekje pri dvajsetih zapisal, »jaz sem več poezije kot vse moje pesmi«,.
Samo letošnje izdaje slovenske književnosti v nemščini, v katerih je naveden »nekje na tretji strani v majhnem tisku«, torej kot prevajalec - izbor in prevod pesmi Maje za avstrijsko založbo Droschl, obsežen blok pesmi v avstrijski literarni reviji manuscripte, še topla Wieserjeva izdaja poezije, prihajajoča izdaja zgodnjih pesmi pri celovški Mohorjevi -, leto pred tem pa Virkova Zadnja Sergijeva skušnjava, še leto poprej Lipuševa Odstranitev moje vasi, bi lahko vzbudile občutek, da prevajalec ne verjame povsem v lastna načela.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani