nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Da je pesniški jezik umirjen pri starejših in drznejši pri mlajših, so splošnosti, ki jih je mogoče predvidevati, preden odpremo zbirke. Nekaj pa je osupljivo in nepredvidljivo: po pesniških stezah se namesto šestih sprehaja en sam, značilno slovenski pesniški subjekt.
Če mu sledimo pri v Poznem popoldnevu, ki je očitno (neoznačen) izbor, ga prepoznamo (hudo oprtega na in še bolj na: Ljubezen rezgetaje pripeljala/ v bleščečem vozu sta dva vranca,: Zaprezi,, razkošja, da v najin dom ljubezen se pripelje ...) kot negotovega iskalca smisla in notranje harmonije v ustvarjanju in ljubezni, kot zavzetega sogovornika v dialogu s smrtjo in pritrjevalca življenju in naravi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani