nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ali, če vzamem manj apokaliptičen primer: tudi če kdaj ob posnetku s kraja prometne nesreče, ko kažejo ne povsem prekrito truplo in krvave madeže ob njem, pomislim na krhko mejo med objektivnim poročanjem in kadavrsko komercialno slo po šokantnem, kako naj bom, preden se vznejevoljim, prepričan, da ni isti prizor pri kakem podivjanem vozniku odigral majcene terapevtske vloge, mu vsaj za kak dan obrzdal noge na pedalu, oziroma da sem, čeprav se ne zavedam, nekako posvarjen tudi sam?
Ne: nikakršne moralizatorske drže na račun televizije si ni mogoče privoščiti ob pogledu kamere v vodnjak, poln trupel, ob njenem sprehodu po desetini prerezanih grl, ob njenem zoomiranju strjene krvi na asfaltu. Lahko se sprašujem o stopnji njene objektivnosti, o njenih vsakršnih sposobnostih za manipuliranje in o njeni ne zmerom izkoriščeni zmožnosti, da ujame vélike plane različnih, na določeni stopnji povrhnjosti nasprotujočih si resnic, a ne morem zanikati,
da mi prikazuje - z neprimerno večjo močjo kot še tako vešča in prizadeta reporterska beseda - vsakič novo, nepreklicno in zaresno smrt, ob kateri se, pa naj privajenost še tako poskuša obrabljati čutila, vsakič na novo in zares zgrozim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani