nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Tudi če vem, da utegne televizijska slika utrpeti marsikatero preračunljivost, tendencioznost ali celó premestitev svoje resnice, »vsebine«, si ne morem zatiskati oči pred dejstvom, da so šele najbolj krvave in tragične podobe zadnjih let (pokol na sarajevski tržnici, eksodus kosovskih Albancev) zares zarezale v mednarodno zavest in vest, dokončno oblikovale širše javno mnenje in ga pripravile na odločnejše posege, da so torej na neki način »razsojale« o pravičnosti in krivici, o žrtvah in rablju. Ali, če vzamem manj apokaliptičen primer: tudi če kdaj ob posnetku s kraja prometne nesreče, ko kažejo ne povsem prekrito truplo in krvave madeže ob njem, pomislim na krhko mejo med objektivnim poročanjem in kadavrsko komercialno slo po šokantnem, kako naj bom, preden se vznejevoljim, prepričan, da ni isti prizor pri kakem podivjanem vozniku odigral majcene terapevtske vloge, mu vsaj za kak dan obrzdal noge na pedalu, oziroma da sem, čeprav se ne zavedam, nekako
posvarjen tudi sam?
Ne: nikakršne moralizatorske drže na račun televizije si ni mogoče privoščiti ob pogledu kamere v vodnjak, poln trupel, ob njenem sprehodu po desetini prerezanih grl, ob njenem zoomiranju strjene krvi na asfaltu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani