nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Seveda: v hudo nevarnost, da bi začel površno moralizirati, se podajam, ko obnavljam te spomine - ki pa so se mi sami, ne da bi jih klical, vrnili v zavest - sedeč pred televizijskim aparatom, odkoder me (katero leto zapored že?) zasipajo grozljivi prizori iz nekdanje domovine. Ali smem sploh karkoli reči zoper njihovo predvajanje, ko so pa vendar karseda natančna odslikava resničnih grozovitosti? Tudi če vem, da utegne televizijska slika utrpeti marsikatero preračunljivost, tendencioznost ali celó premestitev svoje resnice, »vsebine«, si ne morem zatiskati oči pred dejstvom, da so šele najbolj krvave in tragične podobe zadnjih let (pokol na sarajevski tržnici, eksodus kosovskih Albancev) zares zarezale v mednarodno zavest in vest, dokončno oblikovale širše javno mnenje in ga pripravile na odločnejše posege, da so torej na neki način »razsojale« o pravičnosti in krivici, o žrtvah in rablju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani