nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Starec me spet radovedno pocuka za rokav in postane mi jasno, da sem verjetno potomec Sicilijancev, ki je prišel v Camporeale iskat svoje korenine. »Tudi prav,« si rečem in zvest svoji vlogi pokažem sarkofag nekega ter ga razglasim za svojega strica; starec nekaj časa guba že itak zgubano čelo, nato se spomni in začne nekaj živahno razlagati v svoji sicilijanščini, jaz pa z zanimanjem kimam, dokler ni zgodbe konec, nato še nekaj časa zaneseno strmim v sliko svojega nenadejanega prednika, pomolim in se nato počasi odpravim proti izhodu pokopališča, starec ves čas nekaj sprašuje, meni pa preostane le zamišljeno, poglobljeno molčanje, pri vratih pa skladno z vlogo sežem v žep in se hvaležno znebim trideset tisoč lir napitnine, nato starec zaklene in z nepričakovano živostjo odkrevsa po ulici, jaz pa v lancio in spet cviljenje gum, da ne bi doživel srečanja še s kakšnim od svojih živih sicilijanskih sorodnikov.
Pri večerji sta se gospa in profesor Mitakis zelo zabavala ob
poslušanju moje mafijske srhljivke, čeprav se je na koncu razprave pojavilo vprašanje, kdo je bil pravi igralec v zgodbi - jaz, ki sem igral iskalca sicilijanskih korenin, ali grobar, ki je morda vajen turistov s filmskimi prizori v glavi in jim pripravi vznemirjenje, za katero vsak rad plača izdatno napitnino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani