nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Počasi sva hodila med zaprtimi mavzoleji, starec pa nenehno zraven, kaže mavzoleje in me vprašujoče cuka za rokav, dokler ne pokažem enega od njih in starec nenavadno gibčno steče k njemu, ga odklene in vsi skupaj vstopimo v visok, temačen in marmornato hladen prostor z velikim kamnitim Kristusovim oltarjem, na vsaki stani oltarja pa so bili naloženi sarkofagi z napisi in slikami njihovih prebivalcev. Starec me spet radovedno pocuka za rokav in postane mi jasno, da sem verjetno potomec Sicilijancev, ki je prišel v Camporeale iskat svoje korenine. »Tudi prav,« si rečem in zvest svoji vlogi pokažem sarkofag nekega ter ga razglasim za svojega strica; starec nekaj časa guba že itak zgubano čelo, nato se spomni in začne nekaj živahno razlagati v svoji sicilijanščini, jaz pa z zanimanjem kimam, dokler ni zgodbe konec, nato še nekaj časa zaneseno strmim v sliko svojega nenadejanega prednika, pomolim in se nato počasi odpravim proti izhodu pokopališča, starec ves čas nekaj
sprašuje, meni pa preostane le zamišljeno, poglobljeno molčanje, pri vratih pa skladno z vlogo sežem v žep in se hvaležno znebim trideset tisoč lir napitnine, nato starec zaklene in z nepričakovano živostjo odkrevsa po ulici, jaz pa v lancio in spet cviljenje gum, da ne bi doživel srečanja še s kakšnim od svojih živih sicilijanskih sorodnikov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani