nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Vsem se je namreč zdelo, da je prevajalec po nepotrebnem slovenil tujke in s tem vzel prevodu bogastvo asociacij, potrebno za globlje razumevanje dela, predvsem pa je najtemeljitejši ocenjevalec zapisal ugotovitev, da ni dobro razlikoval raznovrstnost jezika v dramski pesnitvi, kar se kaže na več mestih, tudi tam, kjer je jezik prevoda zdrknil na nižjo raven, postal pregrob in premalo izbran, premalo klasičen. Ta očitek ocenjevalca v Ljubljanskem 1909 si velja zapomniti, saj načenja vprašanje o izraznih možnostih slovenščine pri prevajanju mojstrovin evropske književnosti, zlasti takih, ki vsebujejo različne načine izražanja, različne jezike, kot npr.: od breztelesno čistega do razposajeno robatega in poltenega, od naivnega do ironično dovtipnega, od tragičnega do slovesnega in veličastnega jezika. V zvezi s tako kritiko prvega objavljenega prevoda prvega dela si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili Čopove ocene slovenščine iz leta 1833, dobrega pol stoletja pred izidom prevoda, v
kateri je zapisal, da je kranjska slovenščina v njegovem času omejena zgolj na »pojme preprostega kmeta«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani