nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Dober, grd, hudoben (najprej so ga prevajali kot Dobri, grdi, zli, kar sicer še vedno ne ustreza pravemu pridevniškemu vrstnemu redu, a nič ne de, se lepše rima) je v mnogočem prelomen vestern; ne le, da je zaključil Leonejevo »dolarsko trilogijo« (prej: Za prgišče dolarjev, un pugno di dollari, 1964; Za dolar več, qualche dollaro in piu, 1965); s svojo epsko dolžino skoraj treh ur je očitno več kot le navaden vestern, predvsem pa se po natančni strukturi razlikuje od ostalih »špageti« vesternov (izraz je sovražil) in ta žanr povzdiguje na povsem novo raven. Leonejev talent se je razvijal iz filma v film, kar je razvidno iz trilogije; medtem ko Prgišča dolarjev za več kot kultno minimalko ne moremo šteti, je Za dolar več že prava bravura s številnimi mojstrskimi sekvencami, da bi s tretjim delom ustvaril svoj - kot je rad povedal - poslednji »normalni vestern«. S četrtim, Bilo je nekoč na divjem Zahodu (C'era una il, 1968) je želel ta vestern dokončno pokopati, kar je tudi
storil, svojo vizijo pa je argumentiral v antologijski uvodni sekvenci na železniški postaji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani