nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
To zadnje se mi zdi še posebej pomembno poudariti, saj brez vsaj apokrifne, nezavedne vere v lastno neminljivost sploh ni mogoče vztrajati: hedonisti, ki prisegajo na čisti trenutni užitek, pri tem hoté ali nehoté predpostavljajo, da je to pravzaprav užitek v večnem zdaj; skeptiki, ki miselno živijo v eksistencialnem vakuumu, pa se v praksi skoraj vedno ravnajo po znanem reku: »Vem, da bom umrl, a tega ne verjamem ...«
Odgovori na to, kako naj človek sam najde svojo srečo, so bili v zgodovini zelo različni in v njih se ni razodevala le filozofska prepričljivost posameznega misleca, temveč predvsem pristnost, kompleksnost in realnost njegove človeške drže. Ravnanja ljudi v »realnem« vsakdanu seveda ne moremo presojati po knjigah etičnih filozofov, ki so povrh vsega gotovo dosti manj vplivni od novodobnih duhovnih gurujev in tistih prikritih mnenjskih voditeljev, ki spregovarjajo skozi vsepovsod navzoče utripanje elektronskih podob.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani