nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Skozi evropsko zgodovino se vsaj od piscev stoiških diatrib pa vse do perverznega Kardelja pojavlja misel, da človeku sreče ne more dati nihče drug kot zgolj on sam. Za »postantropološki« čas, čas, v katerem naj bi človek kot duhovna celota ne obstajal več (saj naj bi tako ali tako nikoli ne bil nič več kot ideološko gojena iluzija!), bi moralo biti takšno zaupanje v dostojanstvo in moč človeške individualitete nekaj najbolj čudaškega, prividnega, demodiranega in škodljivega, kar si je sploh mogoče zamisliti. In vendar vemo, da to ni res; vsak dan znova okušamo in globlje spoznavamo, kako malo imajo skupnega z »resničnim«, dejanskim življenjem bombastične teoretske fantazmagorije o »smrti« avtorja, pomena, zgodovine in človeka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani