nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Svojevrstni lapsus v filmu Moja boš predstavlja že sugestivno umazana fotografija Slawomirja Idziaka, ki je v četrt stoletja sodelovanja ustvaril dodobra prepoznavno podobo filmov Kieslowskega, in je v našem primeru očitno sama sebi namen; Winterbottom se ne more odreči vezi z balkansko tragedijo in manipulira z eno ključnih oseb, nemim begunskim dečkom Hondo, skratka, želi tako ugajati kot poučevati, kar izpade, milo rečeno, pretenciozno. Po svoje Moja boš ne preseneča; Winterbottom pač predstavlja model rutinerskega, najetega režiserja, za čigar filme mu scenarije pišejo drugi in kakršne smo poznali denimo v obdobju hollywoodskega studijskega sistema, tip obrtno spretnega, zanesljivega mainstream pogleda na svet; brez ekscesov in v karseda lepo formatirani vizualni obliki, ki jo v tem primeru podpira še trendovsko razstavljena zgodba, znotraj katere štirje moški ne predstavljajo le štirih ljubimcev, ki se mečejo za fatalno (Rachel), temveč štiri pristope osvajanja: fetišističnega,
mačističnega, egoističnega in nostalgičnega.
Moja boš je bolj kot resen film videti kot novodobna reklama za ekskluzivni toaletni izdelek, kjer ni upravičen niti en sam fotografski »prijem«, zato bi bilo za Winterbottoma bolje, ko bi se zaposlil na oglaševalski agenciji; bi vsaj imel ciljno publiko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani