nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Če sestavite vseh pet naslovov, potem Winterbottomov opus na prvi pogled deluje kot eklektična zbirka raznorodnih žanrov, v osnovi pa gre v slehernem vendarle za »film s sporočilom«, ki se v primeru bosanskih sirot (Dobrodošli ...), prepovedane ljubezni na prelomu stoletja () ali levkemičnih bolnikov s socialnega roba (Go Now) še nekako obnese, ko pa vstopi v privilegirani fikcijski prostor (v njegovem primeru) skrajno in razbohoteno estetiziranega filma noir, nastanejo težave. Svojevrstni lapsus v filmu Moja boš predstavlja že sugestivno umazana fotografija Slawomirja Idziaka, ki je v četrt stoletja sodelovanja ustvaril dodobra prepoznavno podobo filmov Kieslowskega, in je v našem primeru očitno sama sebi namen; Winterbottom se ne more odreči vezi z balkansko tragedijo in manipulira z eno ključnih oseb, nemim begunskim dečkom Hondo, skratka, želi tako ugajati kot poučevati, kar izpade, milo rečeno, pretenciozno. Po svoje Moja boš ne preseneča; Winterbottom pač predstavlja
model rutinerskega, najetega režiserja, za čigar filme mu scenarije pišejo drugi in kakršne smo poznali denimo v obdobju hollywoodskega studijskega sistema, tip obrtno spretnega, zanesljivega mainstream pogleda na svet; brez ekscesov in v karseda lepo formatirani vizualni obliki, ki jo v tem primeru podpira še trendovsko razstavljena zgodba, znotraj katere štirje moški ne predstavljajo le štirih ljubimcev, ki se mečejo za fatalno (Rachel), temveč štiri pristope osvajanja: fetišističnega, mačističnega, egoističnega in nostalgičnega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani