nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Režiserka je skušala ob dramaturškem sodelovanju, Maje in postaviti strastno in usodno prepletanje ljubezni in smrti »skozi prizmo našega časa«, toda kljub solidni igralski izreki in interpretaciji zahtevnih verzov ji iz njih ni uspelo zgraditi otipljiveje plastičnih, verjetnih in pretresljivih individualnih človeških usod in na njihovi osnovi ne globlje pretresljivih dramskih situacij. Ker so vsi protagonisti dogajanja ves čas na zaprtem prizorišču (kadar so v vlogi zbora, so sključeni in s hrbti obrnjeni proti avditoriju, tudi takrat, kadar ob tehnicističnih zvokih oblikujejo s svojimi telesi koreografske like), uprizoritev globalno izraža predvsem človekovo ujetost v svet večnega naprezanja in bojevanja za oblast in ljubezen, ki pa se vselej sprevrže v strastno (samo)uničevalno nasilje, pogubo in smrt.
Učinkovit prostorski okvir abstraktnemu odrskemu dogajanju je ponujala s polkrožnim prosojnim srebrnim horizontom zaprta scenografija in, v središče katere je
bil pomenljivo postavljen stiliziran vladarski prestol, obdan s tremi odsevajočimi stekli in nad katerim je »sonce« nadomeščal zloslutno lebdeč rdeč balon.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani