nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Čeprav zbirka desetih filmov ne more ponuditi povsem relevantnega vpogleda v izjemno bogato kinematografijo, ki je še pred desetimi leti po številu posnetih filmov ameriško produkcijo nesla za nekaj dolžin (ter zaostajala, razumljivo, le za indijsko), bodo vendarle predstavljena nekatera najizrazitejša imena zadnjega četrt stoletja: nikakor ne gre spregledati Huja, očeta in legendo sabljaško-borilnega žanra (Usoda, 1973), Tsuija Harka, njegovega naslednika (in hkrati osebnega rablja, saj ga je konec osemdesetih lastnoročno uničil; predvajali bodo Bilo je nekoč na Kitajskem, 1991), med umetniškimi režiserji pa že omenjenega Stanleya Kwana ter Law, ki se oba predstavljata s po dvema filmoma.
Pomembnejše kot vsi pomembni režiserji, ki jih je seveda nemogoče predstaviti, je dejstvo, da bodo med filmi prisotne tri najočitnejše tematsko-historografske smernice, ki so se jih avtorji lotevali: blišč kitajskega družabnega življenja v tridesetih letih (Rdečilo; Igralka,
oba Stanley Kwan), problem izseljencev ter identifikacija z »drugo materjo«, angleško govorečim Zahodom (Zbogom, Kitajska, 1990, Law; Tuji mesec, 1995, Zeming) ter srednjeveški kostumski spektakel (Menihova skušnjava, 1993, C. Law; Usoda).
In če si lahko dovolimo izbirati favorite, potem je treba poleg akcijskih ekstravaganc Tsuija Harka in Huja - priznavala ju nista le komercialno nastrojena publika, temveč tudi evropska intelektualna »smetana« (Huja so leta 1975 odkrili Francozi in canneski festival) - opozoriti vsaj še na Rdečilo (Rouge, 1987) Stanleya Kwana, zgodnje delo danes morda najvidnejšega hongkonškega »« režiserja, vizualno in spiritualno mojstrovino ter nesmrtno ljubezensko zgodbo o dveh nesojenih ljubimcih, ki si obljubita, da se bosta petdeset let po ritualnem samomoru ponovno našla; film je produciral nihče drug kot očitno umetniško dovolj navdahnjeni Jackie Chan.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani