nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Zapišimo kar takoj: Sen kresne noči je zagotovo nova v vrsti Tauferjevih »legendarnih« predstav, ki jih odlikuje neposnemljiva gledališka invencija, skrajno zgoščena slikovitost, značilna ideološka sproščenost, ki za svoj učinek izrablja celo vrsto različnih komičnih in žanrskih »strategij« (pretiravanje, karikatura, parodija, burka, groteska ipd.), ter nezgrešljiv slogovni ludizem, ki pa črpa tako iz parafraziranih »ritualnih« izvorov gledališča kot iz njegovih postmodernističnih izpeljav. Tako kot nekoč Jaz nisem jaz, Noč gostov, Alica v čudežni deželi ali Psiha je tudi Sen kresne noči gledališka slikanica, ki verjame, da je svet, ki ga uprizarja, mogoče razumeti, ga razstaviti na zaporedje »bistvenih« in zgovornih slik oz. »arhetipov« in ga v njegovi preprostosti nato v gledališču ponovno sestaviti.
Vendar pot do tega elementarnega gledališkega jezika oziroma do odrske sinteze ni tako samoumevna in jo doseže s pravim gledališkim izumiteljstvom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani