nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Integralen del Vugove proze - tudi v Na rožnatem hrbtu faronike - je vsaj kar zadeva kompozicijsko plat njegovih štorij nedvoumna igra skrivalnic; zgodbeno dogajanje, ki ga je sicer zmeraj dovolj - zdi se, da mora Vugova druščina v nekakšno prepišno provinco ujetih čudakov nenehno o čem razpravljati - pač nikakor ni razvidno kar na prvi pogled, ampak pulzira in se tke iz jezikovnega tkiva oziroma iz neustavljivega glasov in jemlje moč za raztežaje od epizode do epizode iz moči besede. V le-teh epizodah malce čudaška plemiško-duhovščinska združba premišlja in iz različnih znamenj poskuša ugotoviti, ali se bližajo hudi časi, ali se »pripravlja k, da bi cesarju zlomil tilnik ...«, ali v času, ko so pogosto gorele čarovnice, v času smrti in strahu vsakogar pred vsakim prihaja kaj nevarnega, ali jim v hribih, kjer je »vse divjaško ... skrpano iz grozovitih, zapletenih, komaj kdaj na pol končanih zgodb ...«, preti kaka še neznana nevarnost in jih utegne zlovešči faronikin rep
pomesti v pozabo. Da se ne zgodi in ne more zgoditi nič novega, pokaže zadnje poglavje, ki se dogaja krvavega leta 1916 v istih krajih, kot so jih razgrinjala prejšnja poglavja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani